Blizu Kotnikove kmetije pod Plešivcem v gozdu na meji med Štajersko in Koroško je živel svoj čas Gozdni mož. Bil je opičje postave, imel kosmate roke, zaraščen obraz in bele brke. Hodil je po večni luči po pobočju planine in neprenehoma vpil:«Hojoj, hojoj!« Če se mu je kdo oglasil ali ga oponašal, tedaj je smel pojesti vsako žensko, katera je bila po večernem zvonjenju brez moškega spremstva zunaj hiše.
Ni pa imel pravice do ženske, če je imela otroka moškega spola v naročju. Nekega večera je šel Petričev hlapec v mlin. Gozdni mož je vpil in hlapec se mu je oglasil. Ko so sedeli zvečer Petričevi pri večerji, je nekdo potrkal na okno, vrgel žensko nogo v hišo in zavpil: »Kar si pomagal dobiti, boš tudi pomagal jesti.« Dva mladca sta nesla vrečo volne. V gozdu sta zapazila Gozdnega moža. Prestrašena nista vedela, kaj bi počela. Zmetala sta volno iz vreče in zlezla vanjo, da sta molela samo glavi iz nje. Gozdni mož je prišel do njiju, debelo gledal na glave in na vrečo, kjer bi se morale videti noge. Prevalil je vrečo na to, potem še na drugo stran, zmajal z glavo in zavpil: »Hoj, hojoj! Trikrat pomnim travnike, trikrat pomnim les, takšne živali, ki ima dve glavi, a je brez nog, še nisem videl. Oče je premlad, moram že dedeja pobrati, kaj je to!« Odšel je v temni gozd, mladca pa sta pustila volno na mestu in ušla.
Gozdni mož je srečal mladeniča. Vprašal ga je, če je človek. Ves prestrašen mu je mladec odgovoril: »Nisem!« Gozdni mož je šel z njim. In mu povedal, da bi rad videl človeka. Nasproti jima je prišla ženska. Mladenič se ni upal povedati da je ženska človek. Na srečo sta se namerila na starega vojaka. Mladenič je sedaj priznal, da je vojak človek. Gozdni mož je rekel vojaku: »Če si ti človek, se pa dajva!« Mladenič je iz strahu zbežal. Vojak pa je ustrelil v Gozdnega moža, kar pa temu ni nič škodovalo. Nato se ga je vojak lotil z mečem, da je Gozdni mož pobegnil. Dohitel je mladeniča in mu potožil: »Človek je bil kot sam vrag. Najprej mi je pljunil v obraz, nato pa je potegnil rdeč jezik in me hudo nažgal.«
Gozdni mož je nadlegoval Plešivčnikove ženske. Plešivčnik mu je nastavil škornje, ki jih je znotraj namazal z limom. Gozdni mož je škornje našel, hotel postati enak ljudem in jih obul. Ker pa ni bil vajen hoditi v škornjih je prihitel Plešivčnik s hlapci in ga ujel. Plešivčnik je imel Gozdnega moža za hlapca in bil z njim prav zadovoljen. Ker je bil zelo močan, je delal za deset drugih hlapcev. Bil pa ni samo dober delavec, še v večji meri je bil dober svetovalec. Vselej je povedal gospodarju, če bo prihodnje leto suša ali pa preobilo dežja. V letu, ko je nastopila lakota, je vpil: »Hoj, hoj! Malo snopičev, veliko mrličev!« Napovedoval je tudi, kdaj bo slabo vreme, nevihta in toča, kako se naj čuva, da se ne bo pripetila nesreča. Kmet je imel zaradi tega Gozdnega moža zelo rad pri hiši in je lepo skrbel zanj.
Ker Gozdni mož ni bil vajen hoditi v škornjih, mu je dal Plešivčnik konja, da je jahal. Spremljal je Plešivčnika tudi vsakokrat na Plešivec, kjer je imel ta cerkveni ključar pravico prodajati pri cerkvi sv. Uršule pred in po maši jedi in pijačo. Ob takih prilikah je Gozdni mož vedno opozarjal Plešivčnika: »Tukaj jahajva počasi, ker je takoj pod zemljo voda, tamle pa lahko hitro jahava, ker pod zemljo ni vode.«
Nekoč je na poti na Plešivec vprašal kmeta, če sme stopiti s konja in vzdigniti ob poti ležečo skalo. Plešivčnik je mislil, da hoče pokazati svojo moč in je privolil. Gozdni mož je dvignil skalo in bliskoma smuknil v odprtino. Ko je bil že v votlini, se je obrnil proti strmečemu kmetu, držal s palcem ogromno skalo nad svojo glavo in se poslavljal: »Imeli ste ptiča, pa ga niste znali rabiti. Če bi ga bili vprašali veliko, bi vam bil veliko povedal, ker ga pa niste, zato tudi ni nič povedal. Če bi ga bili vprašali, bi vam bil povedal največjo skrivnost na svetu in zvedeli bi že bili, zakaj je v orehovi lupini sredi jedra križ.«
Gozdni mož se je gospodarju še zahvalil za lepo ravnanje in obljubil, da se mu bo izkazal hvaležnega s tem, da ne bo nadlegoval več ljudi in bo pustil vse Plešivčnikove v miru. Gozdni mož je ostal mož beseda.
Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.
