Tam, kjer so se razprostirale nekoč prevaljske fužine, Farska ves in Guštanj, je ležalo nekoč jezero. Na Temelnovem vrhu pa je živel ob obrežju imovit graščak, ki je imel tri lepe hčerke. Prvi je bilo ime Marija, drugi Barbara, tretji pa Rozalija. Kaj rade so se hčerke vozile v čolnu po jezerski gladini. Obiskovale so sosednjega graščaka na severni strani jezera, koder teče sedaj železnica.Ko so se na večer vračale domov, je hud vihar razburkal jezerske valove in premetaval ladjo kakor orehovo lupino. Ni bilo pomoči, hčerke so utonile.
Graščak je ukazal hlapcem, naj iščejo otroke, a vse zaman. Niti najmanjšega sledu ni bilo o njih. Graščak se je zaobljubil, da hoče tam, kjer bo našel trupla, sezidati svetišča. Prišla je velika vidra in prejedla v soteski pri Guštanju velikansko skalo, da je voda mogla odtekati. Še danes leži tu peč v Meži in se imenuje Votla peč, pod njo pa teče Meža.
Jezero je usahnilo in našli so trupla. Kjer je našel grof hčerko Marijo, je sezidal cerkev na čast Devici Mariji, ki se še danes imenuje Devica Marija na Jezeru. Kjer je našel hčerko Barbaro, je postavil cerkev sv. Barbare in kjer je našel Rozalijo, pa je sezidal votlino, v kateri počiva Rozalija.
Dr. Franc Kotnik: Storije
