Nekoč so živele na Volinjaku Žal žene. Ena izmed teh je vedno hodila h kmetu Hermonku in učila gospodarja sejati žito. Ko je bila nekega leta izredno mrzla zima, je rekla žal žena gospodarju: »Hermonko, sej bob!« Hermonko je nasejal bob po snegu. Ker je bil sneg trd, je ves bob zletel po snežni skorji po bregu za rob proti Mežici.
Tisto leto je dobil Hermonko toliko boba, kakor ga ni imel najbogatejši kmet v dolini, in mu ga ni bilo treba več sejati. Neko jutro, ko je šla Hermonkova žena kuhat zajtrk, je prišla zopet žal žena h gospodarju, se ulegla k njemu in ga učila sejati. Ko se je vrnila Hermonka v sobo, je zapazila, da vise s postelje njenega moža kite. Pogledala je natančneje in spoznala žal ženo. Ker je bila Hermonka pobožna kmetica, je takoj hitela v župnišče po svet. Župnik ji je nasvetoval, naj poravna žal ženi kite, da ne bodo visele s postelje. Hermonka je storila po nasvetu. Žal žena pa je kar vstala s postelje in rekla: » Jaz nisem njegova žena, da bi mogla cela zraven njega ležati.« Odšla je in od tistega časa žal žena ni več na Volinjaku, pa tudi Hermonko nima več toliko žita, ker zdaj ne ve, kdaj je pravi čas za žetev. Ker je Hermonka užalila Žal ženo, je ta šla z vsemi svojim družicami k Žačnu. Ko je bil Žačen nekoč na polju, je slišal ženske glasove: » Bob sej, bob sej! « Mislil je sprva, da ga ima kdo za norca, ker je po njivah ležal sneg. Končno si je pa rekel: "Nekaj boba sem ali tja, zaradi tega ne bom ubožnejši in tudi ne bogatejši," in je raztresel po njivi nekoliko boba. Žal žene so bob pobrale in si ga skuhale. Prihodnje leto pa je imel kmet boba kot še nikoli. Žačnova žena se je pa Žal ženam kmalu zamerila, zato so šle k drugemu kmetu in mu govorile: "Sej danes proso, sej danes proso!" Kmet je res sejal proso, ki je zelo dobro obrodilo. Žal žene so ga same oplele, tako da kmet ni imel nobenega posla. Nekega dne pa je prišel Žačen na njivo in videl, da so Žal žene izrule vso proso in ga vsadile s klasjem v zemljo, tako da so molele koreninice v zrak. Kmet se je zelo hudoval in je Žal žene preklel. Tisto leto je dobil toliko prosa, da ga drugače niti v desetih letih ni toliko pridelal. Žal žene pa so ga zapustile, ker jih je preklel.
Čez nekaj časa so se Žal žene naselile v veliki Kotnikovi votlini. Kotnikovo posestvo leži tik ob štajersko koroški meji. Ljudje, ki so hodili po cesti iz Javorja, so mnogokrat slišali lepo ubrano petje Žal žen, katere so imenovali tudi Bele žene ali pa Vile. Žal žene so Kotnika obvarovale marsikatere nesreče in mu tudi pomagale pri delu. Poleti, kadar je bila sila za žanjice, so Žal žene pridno pomagale. Kmet je postavil Žal ženam opoldne, ko so šle druge žanjice domov k obedu, hrano na njivo. Žal žene so pojedle in potem zelo pridno žele, dokler se niso žanjice vrnile na polje. Žele so pa samo s srpi tistih žensk, ki niso med delom pljuvale v roke. Žanjice, ki so imele to grdo navado, so našle vselej, ko so se vrnile, svoj del njive nepožet. Žal žene so Kotnika vsako jutro učile sejati in mu dajale dobre nasvete. Kmetici pa to ni bilo po volji in je zaradi tega nastal med njo in kmetom prepir. Končno so se Žal žene ujezile in povedale kmetu, da jih ne bo več, ker jih v njegovi hiši vedno "kača pika".
Zaradi ženske prepirljivosti so Žal žene odšle iz Mežiške doline, z njimi pa je odšla tudi sreča.
Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pripovedke.
